Ako se je jókal ali smèjal
Zaprta bila vusta so i oči, –
Z harmoniko je svoje soze lèjal,
Čez tipke njeje smeh se njegov tòčil.
Njegòvo dušo imal njeji meh,
Njegòvo srce, njegov vzdih i smeh.
I celi život bil mu je popêvka,
Cel život tan’c, svati, pirovânje,
Muzìkal do svojèga je sršetka, –
I na oblâke š’l je v svatovânje…
To znadó sì: da je Petr Breški
Pri ajngeli hàrmonikâš nebêški.
To ní izmìslil nigdo, to so glasi
Od Boga prišli o mrtvâčke maše:
Čim plòvan zapopêval “Bože, spasi!”
Zagrmèle orgùlje so naše
Na tan’c – kudi muzìke Petròve –
I ko da celo selo v nebo zove!
Odgovori