Ko stabla v šuma
So pali
(Kâ so zrušìli i roke im odsékli
I koro im črno sneli – mrtvâčko robàčo oblêkli).
Deca so im zavriskàla.
I žene zajokàle.
I matere k nebu oči obrnìle,
Iz sega so grla Boga zazivàle.
Pa kî ne bi znal, da je to vekvèčni jok,
Da to za mrtvèmi žalîjo,
Mislel bi:
Zavijajo lesìce,
Mumljâjo medvèdi
I gladni vuki na misec tulîjo.
O, ne bo vàvék Turčin i drugi ajdûk
I klâka i zemaljskí gospodâr
I prevîšnji apoštolski car
Klal rvâtski puk!
Jempòt bo rat
Napràvil i Rvat:
V šùma bo grmèlo
V šùma bo gorèlo
Rvâtsko ognjìšče…
I kada bo š’l slobòdni sin
da mrtvèga očo poìšče
Naš’l ga bo:
na zemlje leži,
Na krevetu od maha, ispod šumskè stréh.
I ne bo greh
Ne bo greh –
Kada po brdé zagrmí
Kada čez šùmo zašumí
I zazvoní
Njegov smeh!
Odgovori