I
Vu gradu sem bil v školi,
vrnul sem rodnoj se hiži…
Prvi su grmi pred menom,
selski je turen mi bliži…
Mamica suze proleva,
sretna divanit ne more,
i samo gledi vu čudu,
kaj mora gledat me – gore…
Sestrica majhena draga
postelj je meni prostrla,
kušnula v zaspane oči,
vrata za sobom zaprla…
II
Sigde je tema i tiho,
srčece sobu tu voli,
z druge se šeptanje čuje –
mama se z sestricom moli…
Mislel sam tako vu mraku,
šepet mi tako je godil,
setit sem onih se danov, –
gda Niko selom je hodil.
Lanec je vragov štropotal,
črez hižne je sobe ječal,
v strahu sem tiho se molil
i z sestrom pobožno klečal…
Gda jutro je belo prišlo,
viknul sem teda, i ona…
gledeli sretni, presretni;
kolača, bebu i “kona”…
Žmirkali z očmi smo milo,
gle – nekaj se v tami nagiba!
Vrisnili v strahu smo skupa,
a v kutu je vrag i – šiba…
Pak smo se smijali onda,
“kona” je jahala beba,
vragek je teral ga z metlom,
Niko ga poslal je z neba…
III
Kako sem doma ves sreten,
pak jutro je puno snega…
ni mislil nisem ja “z škole”,
na dare, sada, na Njega…
Nekaj je palo baš z stola,
vrisnil sem sreten v mraku…
kolača, bonbona i vsega,
v mojem je puno škrlaku…
Srčece skakalo moje,
bratec i seka vre lete…
i sreten sem, sreten jokal,
još sem ja majheno dete!…
Pak smo se smijali onda,
“kona” je jahala beba,
vragek je tiral ga z metlorn,
Niko ga poslal je z neba…
Objavljeno: 1930.
Odgovori