Iz tretjega neba došestna Kralica,
Ja koja mu jesem skupa i Božica,
Iščem sina moga uskoka ljubčiča,
ki zevsemi lada maloga Bogčiča.
Ov ki stoprav snočka v krilu mom sedeči,
Zbilja li al navlast z menu(m) se šaleči,
Strelum pozlačenum levu stran mi rani,
Ter da od kaštige sebe on obrani.
Bežeč’ z moga krila leteč se je zmeknul,
Nigdar ne znam kamo vezda se vmeknul
Ja koja mu vendar moram biti mati?
(Serda se na milost lahko preobrati)
Vse kaj god je moglo bit sem vučinila,
Da bi moga sina uskoka dobila.
Vse vu nebu strani jesem preiskala,
Da bi moju radost nazopet imala.
Tak i k vam sem došla kratki vmertelniki,
kam znam, da dohode takvi stanovniki,
Ne bi li med vami, tužna! mogla čuti,
kada li mojega uskoka su puti.
Niti se ga ufam, če prem ste ga želne,
Ja med vami najti o! žene vmertelne!
Ar če prem dost puti, istina je prava
V licu vam, i lasih igrajuč zletava,
I če prem ne vratih milostih vam kuči,
Mila stana proseč jako se izmuči,
Nije vendar ka bi v sercu mu stan dala
Ar je vse jur puno Ružnosti i Jala.
Neg pri vas, se ufam, sreča mi posluži!
Najti ga Dvorjanski poglaviti Muži!
Od kojeh jednoga najti ni takvoga
ki ne bi nastanil ‘z serca sina moga.
Ja se k vam obračam, prijatelska Četa!
Pri kom je, povečte, radost ma prijeta?
ki pove kud hodi? kušec če imati,
kakvoga naj slaje znala budem dati.
Ki pak ‘ztuđeh stranih meni ga dopelja,
Dat’ mu ču, kaj more hteti njegva želja:
V mogučnosti mojoj niš naj neostavi,
Če takaj poželi kraljestvo ljubavi.
Ovo vam prisižem čez vsu tmine silu!
Dajte! dajte moga sina k momu krilu!
Ali zmed vsih nigdo ništ neodgovarja,
Nego mučeč vsaki serce mi vumarja.
Niste li ga vidli? Mort’ ga ne poznate?
Morebit je z vami da niti ne znate?
Če bi morda svoje kreljuti bil stergel,
Strele sve otajno tok, i luk zavergel.
Koja vsem skažuju istinska znamenja,
kakva su vu Harcu njegova činjenja?
Zato ču znamenja takova vam dati
Po keh njega bude lahko vam poznati.
Ljubčič! ki potajit vsigdar vam se tersi,
Če prem star himbena vnogo nosi persi:
kruto mal se vidi, da bi štimal dete,
Obraz i kotrige, kada gledat htete.
Nestalen, kod dečko, vsigdar sobum giblje,
kamo goder zajde, tamo sprot pogiblje.
Vu dečinskih čačkah svoju radost ima,
Zverhu keh pogibel i zlo nikaj nima.
Berzo se raserdi, berzo se vumiri,
Reči bi da bolje ni na svetu zviri
Tak, da v jednom času smeje se i plače,
Če nema ni svite od veselja skače.
Rudasti su lasi njemu, i kak zlato,
Gusti, dugi, kakti da bi skerbel zato,
Raskritu svu glavu on naveke nosi,
Oprave pak telo nikakve ne prosi.
Obraza njegvoga farba bol’je živa
Nego farba plamna nikakvoga biva,
Čelo pregizdavo vsem obilno kaže,
Da ga nikaj čini ljubavi ne plaše.
Oči prekvredno pak ima vužgane,
Vsigdar na smeh spravne, da koga vukane,
S kemi gusto miže ali ne prez zroka
Raven niš, neg tacki vse gleda s pod oka.
Njegveh vusth su reči pune mleka slasti,
Da ki god je čuju mogu se dopasti,
Če kaj nezveršeno ali kratko reče,
Kak se je navadil, ima puno sreče.
Njegvo govorjenje puno je dragosti,
V kojem niš ne menka ružne vkanlivosti,
Tenko gerlo, Reči su mu jako glasne,
Več njim smeh na vustah, nigdar ni prez hasne.
Ar pod njim, kot kača v rožah lepo dehne,
Z himbenostju(m) vkani z vkanlivostju(m) pehne,
Ako z kem po sreči pervič se zestaje,
Vsu svu dragovolnost poniznomu daje.
Ter z dragoljubnostjum, ku v obrazu nosi,
kakti siromaški putnik stana sprosi,
To si za jedinu, ku more dobiti,
Milošču poveda, neče proč oditi.
Kad pak jenkrat zajde nuter v novo stanje,
Vse polahko pričme deržati se na nje
Ter vu malom času zgizda se tak jako,
Da ga prenebiti ni moči nikako.
On od serca taki sam če kluč imati,
Stare stanovnike sproti van stirati,
I na mesto takvih, druge nuter deti,
On za svoga sluga Razum če imeti.
Zapovedi svoje pameti če dati,
Ovak v jednom hipu kervolok postati,
Gost ovako mirni preganja ter rani
ki se suprostavi, ali mu se brani.
Kad jur čuli jeste od mene znamenja,
kak je njegov obraz kakva su činjenja,
Ako mozibiti pri vas more biti
Prosim vas povete najte mi ga skriti.
Ali… vidim… nemrem odgovor dobiti:
Moret bi ga radi meni zatajiti?
Norci! pak bi radi ljubčiča zakriti?
Ne budite norci to nemore biti.
V očeh i jeziku berzo se pokaže,
I sto drugeh verstih kak koga premaže,
Tak, da če se zgodit, kaj se dost krat zgađa
Od koga se nosi skrita v nadrah kača.
Koja gda se štima, da naj bolje spava
S grizom, kervju(m) kričom, ki ju nosi, zdava.
Ja zajdnič če nemrem njega pri vas najti
Idem pre na dalje, neg ču domom zajti.
Odgovori